Zavest, Modrost, Ljubezen in Moč

In ja, vse tri komponente tako rekoč Modrost, Ljubezen in Moč so v povezavi ali lahko bi rekli so del Zavesti.

Substil

V substilni Zavesti je Modrost prosta in povezana z dovoljevanjem večternih stanj, to je, da ni nikakršne opredelitve ali predznaka, ne sodbe in ne presoje. Vsakršno stanje ždi v prostosti trenutka in seganje Modrosti zajema vse. Lahko bi opisali s stavkom »Vse je tako, kot mora biti« »Vse je blagoslovljeno«. Vsesplošno dovoljevanje vodi v prostost spremembe in od tu se Modrost prelije ali lahko bi rekli zlije z Ljubeznijo. Ljubezen je pretok, ki prost je, spontan in ni nikakršne potrebe po kakršnem koli izzidu ali predvidevanju. Modrost skozi Ljubezen sprejema vse, kar pretoči se skozi preplete Zavesti. Ljubezen v Substilu ni statična in nima preference in ne izkustva. Je sredstvo prostega pretoka v interakcijah Zavesti. Od tu se Moč razlega na vse kar obstaja. Moč stvaritve Zavesti je kreativna moč rojstva, rojevanja, vedno znova. Kreacije skozi Moč stvaritve rodijo se iz prepletov in preplet je pravzaprav Ljubezen. Moč v Substilu nima lastnine in ne poti, samo je, obstaja v trenutku, impulzu prepleta.

Gostejše dimenzije

V dimenzijah, kjer je prisotnost induviduma, le-ta skuša Modrost ohraniti v statični obliki in ji skozi določitve dodeliti nekakšen pomen, uporabnost. Skozi slednje Individum stremi, da bi Modrost prikrojil v namen svojega obstoja. V našem zemeljskem primeru je to znanje. Torej je znanje težnja po ovekovečenju določenega trenutka Modrosti. Je kot zamrznitev s tendenco ponovljivosti nekega stanja, kar vodi v zožitev dovoljevanja, možnosti in s tem pretoka Ljubezni. Tu se Ljubezen individualizira skozi čas, to je, da postane opredeljiva na določen individum. Od tu mi premoremo vrednotiti Ljubezen in jo pretopimo v ljubezen do nečesa, nekoga ter ji skozi čustva vdahnemo razlikovanje med nekom, nečim. Nadalje si idividum prikroji odločitve čemu dati več dovoljevanja pretoka Ljubezni in čemu manj. Usmerjenost pretoka selektira, v kakšni formi naj bi se rodila  kreacija. Vendar je za to potrebna lastna energija, energija individuma, da vzdržuje usmerjenost. Sama Moč se torej idividualizira, deloma osami od celote, kar zoži polje možnosti proste stvaritve. V našem zemeljskem primeru polagamo zunanji fokus v formo, to je, v kakšni obliki naj bi rodila se kreacija, vendar ne premoremo dovolj lastne energije pretoka, da bi zmogli kot posameznik ustvarjati. Iskanje medsebojne pozornosti ali fokusa je torej povsem naraven izid iz opisanega.

Stanje porušitve kreacije – manifestacije

Manifestacija, če si dovolim uporabiti ta izraz v svojstveno razlago, je kreacija v formi. Usmerjenost pretoka skozi zunanji fokus potrebuje energijo, ki jo individum črpa iz utelesitve. Intenziteta usmeritve pretoka, lahko bi rekli striktnejše določitve, vodi v potrebo po aktivnosti delovanja. Preprosto povedano: Da vzdrževali bi dogovorjena stanja manifestacije, je potrebno vlagati trud. Medsebojna izmenjava energije, ki jo črpamo tudi iz sebe, gre v smeri teh dogovorov in pretakanje pronica v smeri v kaj verjamemo, čemu dajemo pozornost. Če si dovolim uporabiti izraz prepričanje, prepričljivost, bi ga tukaj umestil, da se usmerjanje Ljubezni skozi energijo pretaka v smeri kjer prepričanje je ali tistemu, ki bolj prepričljiv je. Zatorej ni nikakršno naključe, če nastane neenakomerna prerasporeditev moči med individumi Zavesti. V kolikor obstaja zavedanje, da je moč kreacije skupna, to je, da služi celoti in je dobrobit vsega, je moč kot taka v ravnovesju. V primeru, ko se zavedanje loči in moč sidra skozi čas v posamezen individum, nastane razpoka v ravnovesju in se manifestacije porušijo. Poraja se mi vprašanje: »Ali je torej minljivost česarkoli, tudi naših teles sploh vprašljiva?«

Zaključek

In kaj poreče Substilna Zavest skozi Modrost, Ljubezen in Moč na vse kar obstaja in na načine, ki si jih individum ustvari? »Ljubim te in ljubim vse kar iz tebe izhaja in vse je tako, kot mora biti.«

Lepo bodite.