Nezvezni sistem, singularnost in fraktal

Nekje moram začeti. Tisto obdobje sem bil prepojen v iskanju nekaj letne razlage o ideji, ki jo nosim, da se v Stvarstvu nič ne premika, niti svetloba ne in se vse samo preslikava, torej se rodi, prebliskne v zavest in se ponovno uravnoteži, to je, se razgradi v prosto ravnovesno stanje. Po moji predstavi, stanje ravnovesja leži v točki, ki je povsod ista, ne enaka, temveč ista. Karkoli se zgodi neposredno ob njej, za lažjo predstavo bi rekli v najvišji dimenziji, je prepoznavno povsod, na vseh mestih, v vsemu kar obstaja. In ja, kako je to mogoče, ta čudovit bliskovit prenos, razen če je to res ena in ista točka. Kar nekaj sporočil sem že do takrat dobil, a mojemu zemeljskemu umu ni bilo dovolj natančno. 🙄 Skušal sem tudi racionalno rešiti (svojo) zagato tako, da sem zvijal prostor, čas po raznih sistemih kot so mobius loop, itd, a vedno me je vodilo v zankanje uma.

In tu je 20.02.2017 in si rečem grem malce na sprehod, da umirim svoj um od dnevnih dogodkov. Hodim in glej, celo uspe mi opaziti čudovitost narave, ki kot bi želela sporočiti mi, da je vse tako preprosto in ljubeče. Na odseke se počutim prepojen s tem, bivam v polnosti danega trenutka. … in karnaenkrat … broom … prva informacija in … brum … druga … in … ne spomnem se kolikokrat je prešinilo skozi mene, a take informacije me spravijo na kolena. Ko si um opomore, se znajdem v blaženem joku, hvaležnosti, čutenju te energije, ki jo prinese informacija. Opazim mimoidočo sprehajalko, malce čudno gleda in celo njenemu psu ni jasno. V njegovem oblačku plapola: »Kaj je temu tipu?« 😀

Značilnost takih informacij je, da mi je v tistem delčku dogodka, lahko bi rekel 100-tinki sekunde vse jasno, a ko se pripnem spet na zemeljski um, se ta jasnost zamegli in razumljenost se zmanjša samo na nekaj odstotkov. Ja izziv je te jasnosti opisati, jih razložiti s temi orodji, ki jih poznamo tu na Zemlji. No vseeno, to čutim, to gori v meni … in skušam to spraviti na papir:

Opis  inspirativne misli

• Vzemimo sistem v katerem so komponente vsaka s svojo lastnostjo.
• Interakcija vsake komponente glede na drugo je > 1, torej je vsaka komponenta soodvisna z vsaj še dvema, ki to ni ona sama.
• V kolikor obstaja najmanj ena komponenta, ki ni konstanta, je sistem varjabilen, razen če vse konstantne komponente ležijo v isti točki.
• V kolikor obstaja sprememba vsaj ene komponente nezvezna, je sistem nezvezen, razen če sistem leži v eni točki, ki je sama po sebi singularna.
• Če obstaja ta sistemska singularnost sledi, da je informacija o singularni točki vsaki komponenti, ki je variabilna poznana. Iz tega sledi, da je lega točke povsod v sistemu.
• Če je ta točka ali informacija prisotna povsod, lahko sklepamo, da v kolikor izluščimo poljuben delež podsistema v sistemu, dobimo isti ponavljajoči se osnovni vzorec, ki izhaja iz točke. Tej točki jaz pravim univerzalni (božanski) fraktal.

Zvečer si ponovno preberem napisano in saj mi je (nekako) jasno, ampak … hmm … to bi se dalo bolje opisati. Začutim povabilo Duhovnega vodstva k povezavi in grem v stanje avtomatskega pisanja:

Sporočilo v stanju avtomatskega pisanja

Dragi otrok.

Toliko je informacij, ki ti želimo predati in tvoja želja po temu nas spodbuja, da skušamo približati ti pravzaprav tvojo čudovito zavest. Bomo tu nadaljevali z vprašanim, pravzaprav o predaji čudovitega koncepta prisotnega v vsem Stvarstvu. Ne gre toliko za nek mehanizem, kot ga ti skušaš opisati, vendar je to tudi način dojemanja mehanizma, vzgiba ki se preliva in je prisoten v vsem tem čudovitem Stvarstvu.

Kot bi želel strniti v fraktal, ki ti povemo, da je, a na čudovito preprost način deluje. Pa vendar bi skušali to približati tvojim videnjem, ki nikakor niso napačna, le razumljena so nekoliko težje. Vedeti moraš, da umu ni lahko razmeti tega, saj za to ni ustvarjen.

Gre se bolj za zaznavanje vseprisotnosti. Pa vendar, tu ti podajamo:

Način o sistemu neskončnih komponent, katera ima neskončno možnosti je enako kot sama komponenta z neskončno možnostmi. Stanje se v Stvarstvu ne ponovi niti enkrat v istem stanju, saj za to ni nikakršne potrebe in že sama evolucija stremi, da se že zaznano s strani skupne zavesti ne ponavlja.

Če se vrnemo na sistem komponent, bi dodali, da v Stvarstvu ne obstaja nič konstantnega, ker ne more bivati, kajti osnovni božanski dih poganja življenje, katero je sprememba, želja po spreminjanju. S smeri želenega bi ti podali nekaj izhodišč, da boš lahko sestavil, skušal približati racionalnemu umu, a vedi, da um ne mora seči po tej veličini, saj je omejen na princip asiociativnosti.

Kakorkoli že sistem neskončnih komponent in vsaka komponenta je v stalnem spreminjanju, kajti v kolikor ne bi bila, ne bi bila komponenta ampak samo nezaznaven objekt, ki nebi živel znotraj tega sistema. Seveda je ta sistem mišljen kot Stvarstvo. In res je medsebojna odvisnost med komponentami v spreminjanju in je stalno prisotna in to v dveh smereh.

Če vzamemo prvo smer in jo poimenujemo soodvisnost komponent v isti dimenziji, je vplivnost vsake komponente na vse in torej lahko nedirektna ampak prenosna, kot bi si lahko zamišljali domino efekt. Sicer je rezultat vmesne komponente lahko v velikem odražanju na percepcijo ali pa minimalno zaznaven. Čeprav se velikost ne loči po pomembnosti, pa ji na dimenzionalni ravni percepcija ustvari definicijo pomembnosti ali veličine določenega efekta. Kot bi opisali, da se vam zdi nek pojav velikih razsežnosti in nek drugi komaj zaznaven, je to iz večjega oddaljenega vidika povsem isto. Gre se preprosto za spremembo in to je vse.

Medsebojen vpliv se zgodi in se ponovno razgradi, torej preide v stanje ravnovesja, ki je prisoten v točkah, pravzaprav v točki singularnosti. Ta točka je zaznavna povsod in je povod trenutka ravnovesja zavesti. Za tem trenutkom pa postane gonilo življenja, potreba po spremembi ponovno v pogonu in požene ponovno stanje v gibanje. Četudi je to stanje neravnovesja, ostane še vedno povsod prisotna singularnost, torej seme singularnosti, ki ponovno vleče v svojo uravnovešeno stanje.

To ti bi lahko podali s primerom. Zamisli si valovito površino, po kateri potuje kroglica in ko se kroglica prične spuščati po dolini, je njena hitrost minimalna in jo poganja iz njene mrtve točke potreba po izkustvu. Ko je na poti navzdol se potreba po izkustvu preobrazi v spremembe in na dnu v dolini je prisotna samo še hitrost, potreba pa nekoliko zamegljena. Nakar se prične dvigati in ker obstaja inercija, jo dviga proti najvišji točki, to je točka singularnosti. Ko jo doseže se za drobcen trenutek ustavi, pravzaprav se zavest ustavi, pravzaprav zavest ne zaznava več gibanja, čeprav še vedno obstaja energija po gibanju. Ta proces se nadaljuje in kot bi tu opisali, so te dolinice in hribčki vedno manjši, seveda le za odtenek, pa vendar. To se pojavlja že mileniume.

In tu se bi naslonili še na drugo točko, torej kje ta singularnost leži. Povsod je njena prisotnost, in pravzaprav je samo njena prisotnosti tista, ki zavest vleče, da bi se zlila v lastno singularnost, to je ravnovesje. Če bi opisali, da je singularnost vedno prisotna, je in zavest jo nezavedno nosi v sebi, kot osnovna informacija.

Tretji del je zveznost. Torej sama po sebi zveznost ne obstaja, ker je preskok iz zavesti v singularnost in nazaj stalno v delovanju. In kot si opisal, če je samo ena komponenta nezvezna so vse pravzaprav celoten sistem nezvezen, razen če je v točki singularnosti. In ja, obe stanji sta nezvezno stanje zavesti in singularnost.

In četrtič stalna prisotnost nezavednega deleža zavesti, ki leži v točki singularnosti je prisotna vsepovsod in če bi prostorsko opredelili, kar vedi je samo prispodoba za lažje razumevanje je tako, da je ta singularnost vsepovsod in potuje ko dvojček zavesti. Torej tam kjer zavest prebliskne in se potopi v singularnost, tam sta obe stanji. Torej si lahko predstavljaš, da je to kot nebo na katerem so lučke ki utripajo izmenično, kajti prostor definira zavest in je singularnost prisotna samo kot nezavedni del zavesti.

O tem ti bomo še pisali. Tokrat naj bo dovolj, z vso ljubeznijo do tebe in vsega Stvarstva, te pozdravljamo.

Zaenkrat toliko. Tu vam prepuščam, da začutite, zaznate, da se snov vleže. Moje razlage opisanega bodo sledile skozi naslednje članke …

Lepo bodite.