predhodnji:
naslednji:    

Dovoliti si – zagrebška prigoda

Malce za sprostitev, med pripravo naslednjega članka.

Sporočilo »Dovoliti si«, izvira iz obdobja, ko sem bil še nejeverni Tomaž in nekaj dni po tem, ko sem ga dobil, sem bil še v stanju »hmmm«.

In pot me je nesla v Zagreb na nekakšno predavanje, kjer je bila točnost prvi glavni zakon, lahko bi rekel kar aksiom. Pa kaj drugega, kot da je bila ob meni oseba, ki si nikakor ne dovoli zamujanja (psst, in mene je izbrala, da jo večkrat brez truda in celo zastonj učim drugih vrat 🙂 ). V tistem okolju sem se počutil kot kit, katerega ribice učijo hitrih sprememb smeri plavanja. Še oči nisem utegnil obrniti dovolj hitro, da bi zmogel opaziti živahnost že v naprej določenih in časovno natančnih v ozadju delujočih procesov predavanja. Ampak, ni me motilo, pravzaprav bilo mi je zelo zabavno, saj se zavedam svoje počasnosti.

Terminska natančnost je zajemala tudi odmore in preden je odbil natančen čas kosila, nam je bilo zapovedano (najbrž že 14-tič 🙂 ), naj ne zamudimo, ker bo predavatelj pričel točno ob dogovorjenem času. Uff, kosilo, mnjam, lačen sem bil, da bi celo njihovo uro pojedel, ki je bila v znak simbolike res ogromna. In se z omenjeno osebo odpraviva v mesto. Tam se začnejo učni dogodki, ki jih prepoznam, saj me življenje vodi skozi ovinke. Temu zaporedju pripetljajev pravim traktorefekt (ja, skupaj napisano). Poznam ga, ker živim v velemestu Malija nad Izolo s 4 milijoni prebivalcev, med katere štejem tudi komarje in se večkrat peljem v predmestje Izola v majhni vasici od katere se vije cesta z ostrimi ovinki in ko se mi najbolj mudi, se pojavi pred menoj, kaj bi rekli, kaj? Jaaaaa, traktor. 😀 Ko je traktor odsoten, vlogo prevzame njegov sodelavec avtobus ali pač kamiončin.  Največji srečneži naletijo na izmeno, ko so v službi vsi trije. Ni kaj reči, firma Traktorefekt d.o.o. je zelo usklajena. Nooo, zadovoljstvo njenih strank ne bom komentiral, pravtako ne njene knjige pritožb v obliki ustnih izročil. Roko na srce, priznati si moram, da je traktorefekt moj veliki mojster učenja, ko ne prepoznam vrat bivanja v svojem ritmu.

Da se vrnem v Zagreb (po zračni liniji, saj veste, zaradi tistih ovinkov, da ne bo preveč trajalo). Torej, najprej iskanje pravšnje restavracije, lokala. Ta ni dober, tisti je polno nabit, tam pa imajo samo meso … priznam, nisem se ubadal z izbiro, ker se v takih trenutkih prepustim, da izbirajo drugi. In tika-taka, ko odbije na tik stopiva v lokal (zanima me, kako bi se odvilo, če bi stopila na tak 😮 ). Sediva, ter se po 4min in 34sek za sosednji mizi prisedejo, še dvoji gosti. Pristopi natakarica in kakopak, pristopi najprej do prve sosednje mize in ko tam opravi, z velikansko hitrostjo, tako da njene zavore ne zmorejo opraviti ustavitve pri najini mizi in pristane pri gostih, ki sedijo ob drugi mizi in so seveda tudi oni prišli za nama. In tudi tega nisem opazil, ker sem bil vnet v razglabljanju tematike s predavanja. Seveda me oseba, ki je bila z menoj na to opomne in njena bogata pripoved mi da celosten oris zgoraj opisanih situacij. Ja kar vrelo je v njej … in bruhne »greva« in jaz razberem »adijo, kosilo«.

Pa nekaj prešine skozi mene: »Daj povej ji za dovoliti si«. Ozrem se rahlo navzgor in vprašam: »Od kdaj se ogenj gasi z bencinom?« No ja, saj kar je, je. Pa začnem z razlago in tistega njenega pogleda ne morem opisati, lahko le dam smernice »Pa kaj se ti norčuješ iz mene?« Kot prispodobo omenim zamujanje (auuuč 😳 ). Ne vem, kaj jo je prepričalo, a menim, da je to v njej čakalo, pa še deževati je pričelo (najbrž so se najini Duhovni vodniki potili). Kakorkoli že, pristaneva na to, da bova v miru nekaj popila in si dovolila zamuditi. Za konec ji še povem, da z »dovoliti si« morda ne bo potrebno, da se najina zamuda sploh zgodi.

Odpraviva se nazaj v točnostni raj 🙂 . Ja, zamudila sva nekje 5 min. Ko stopiva skozi vrata, govori napovedovalka v mikrofon, da se globoko opravičuje, ker predavatelj zamuja in nekaj v tem smislu, da se še to nikoli ni zgodilo. Spogledava se in v očeh razberem: »Hvala, počutim se zelo olajšano«. Vrnem pogled in se tudi sam zahvalim temu izkustvu.

Dogodek je resničen, opis pa malce … saj vidite sami. 😉

predhodnji:
naslednji:    

5 komentarjev ...

  1. Torej dovoliti si,... da nam služba za pomoč, mersko določanje in seveda količinsko omejevanje naši potrpežljivosti kroji tale izvirni dar dovoliti si tole a vendar pomislimo. kaj bi bilo s tem če bi še komarnikovi d.o.o. delali dopoldan in končali ob 15ih temu se reče ravnovesje. kar pa njim zagotovo ni lahko da imajo zgolj nočno službo. ampak tale dovoliti si pa res ne vem če bi bil pravi.

    1. Igor Markuža pravi:

      Marko, srčna hvala za tvoj komentar. V meni si prebudil dodatno razlago koncepta "Dovoliti si". Zaradi dolžine odgovora, te prosim za dovoljenje, da odprem nov članek, kjer bo objavljen tvoj komentar in moj obrazložen pogled.

  2. nadaljuj in potuj skozi čas, prostor in uvidi razsežnost tega prostora ........... zakaj in čemu torej ovira na poti lastnih misli

  3. Artur Markuža pravi:

    Kot pravijo naši pra pra pra in pra dedi "kovačeva kobila je vedno bosa". To omenjam zato, ker ob rojevanju bloga sem opazil, da sam autor bloga Unisfractal je strmel k točnosti ter tako se spozabil na "dovoliti si" saj je nestrpno gledal na uro, ki se je bližala omenjenemu rojstvu. Iz lastnih izkušenj opazim da "dovoliti si" drži kot pribito, ne ne 100%, saj nič ni 100%.

    1. Igor Markuža pravi:

      Phahaha ... pa še res je bilo tako. Tako si me nasmejal o mojem paradoxu, da se mi še izgovorov ne da iskati. Hja Igor, še bo potrebno polente pojest. No, da vseeno povem, zakaj je bila tista sobota ob 12h (Pa še 4 min zamika sem si privoščil). Ker sem instiktivno začutil naj se pozanimam, kdaj bi bil ugoden energetski spin za vsebine, ki jih želim predajati. In pot me je odnesla do čudovite osebe, ki mi je ta čas tudi predala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja