Ravnovesje potrebe in nudenja pomoči

Zahvaljujem se tebi Marko, za privolitev, da tu podam svojo razširitev razlage, ki si mi jo skozi tvoj komentar pomagal prizemljiti. Kot sem omenil, so vaša vprašanja, komentarji naša skupna moč približati razbiranje in širitev prepoznavanj.

Komentar:

Torej dovoliti si,… da nam služba za pomoč, mersko določanje in seveda količinsko omejevanje naši potrpežljivosti kroji tale izvirni dar dovoliti si tole a vendar pomislimo.
kaj bi bilo s tem če bi še komarnikovi d.o.o. delali dopoldan in končali ob 15ih temu se reče ravnovesje. kar pa njim zagotovo ni lahko da imajo zgolj nočno službo. ampak tale dovoliti si pa res ne vem če bi bil pravi.

Razširitev razlage “Dovoliti si”:

Z dovoljevanjem (zavedanjem) vseh stanj, bi se zaznavanje postavilo v polje, kjer bi se potreba in nudenje pomoči uskladile. To pomeni, da bi potreba po pomoči nastala takrat, ko bi bilo stanje dajanja pomoči aktivno in seveda obratno. Zavedam se, da je povedano težko postaviti v delovanje prepričanja skozi vsakdanjik, ki je trdno vklesan v naš tok življenja. Marko, tu si zelo dobro opisal tanko mejo med dovoljevanjem in sočutjem.

Če to postavim še v tvoje vprašanje in če sem ga pravilno razbral, se naslanja na dežurstva zdravniških pomoči ali kar urgence. Urnike postavljamo zaradi pričakovanj v obliki: »Kaj pa če?« In tu igramo na note olajšanja vesti v preobleki humanosti in to ni moja kritika, temveč le povem, da s predvidevanjem ustvarimo možnost, da se nekaj zgodi (delovanje fokusa in ravnovesja in o tem bom še pisal).

»Dovoliti si« ni mišljeno kot dejanje v afektu ali iz principa, temveč kot notranji klic. Vstopitev v področje nudenja pomoči naj bi bil odziv na ta notranji klic v pristnosti in ne kot nuja.

Verjamem, da so med nami osebe, ki so prišle z darom prepoznavaja danosti ravnovesja pomoči. Njih moč zavesti je v tem, da zmorejo uravnotežiti dogodke potrebe-dajanja pomoči, a si morda ne dovolijo izraziti skozi svojo pristnost in naprimer je taka oseba na drugem področju, kot gradbeni inženir. Kaj jo je peljalo tam? Večkrat tu igrajo vlogo vzvodi prilagoditve v splošne prepričanosti, ki vihrajo po tej naši globalni zavesti.

So dogodki, v naših očeh tudi neprijetni, ki se pripetijo in so v skladu dušnih izmenjav, a vzgib temu posežemo po prevzemanju splošne odgovornosti in to zapisujemo kot zakonska določila. Ta razobešamo, oglašujemo na veliko in na vse možne načine. S tem postavimo fokus v polje možnosti, da se to tudi pojavlja. Lahko bi rekli temu, da kar definiramo, prikličemo in bolj kot povdarjamo, večji je fokus in s tem večja možnost dogodka.

Naj podam primer: Recimo če vam zaukažem: »Na vse lahko pomislite, razen na slona ne.« Na kaj ste pomislili? In misel je kreacija.

Ni potrebe, da se čez noč prebudimo v smer velikih sprememb opisanega, a drobni koraki skozi pristnost bivanja in dovoljevanja sebe, prinašajo uvid čudovitih darov, ki jih prinašamo. Vsakemu najmanjšemu vzgibu v pristnosti se globoko in z vso ljubeznijo poklonim.

In kot mi je Nadangel Mihael predal v eni izmed meditacij, ko sem ga vprašal: »Kaj naj storim, da opustim svoje razvade?« In dejal je:

»Ljubljeni sin, blagoslovi vsako svoje dejanje, kajti v njih je moč spoznanja.«

Ko sem se vrnil iz meditativnega stanja sem bridko jokal in to počnem tudi sedaj ko to pišem, kajti predano ni bilo samo v besedah, temveč v močnem čutenju prisotnosti sporočila.

Lepo bodite.