predhodnji:
naslednji:    

Dovoliti si

Magično orodje »Dovoliti si«.

Kot omenjeno, moramo preiti vse možne poti, da bi presnovili potrebo po izkustvu. Naš ego (nižja zavest) je naučen, da v podobnih situacijah najraje izbere pot, ki jo pozna. Temu sledi, da ne preidemo skozi vsa potrebna vrata, ne pride do izkustva in potreba po le-tem ostane.

Zakaj se ego tako odloča ? Pretežno smo naučeni, naprimer skozi vzgojo, družbenimi normami, da razmišljamo logično. Globji vzgib je potreba po varnosti in preživetju. To razmišljanje se na možganski ravni izvaja na predelu, kjer so nevroni (njihovi dendridi in dentriti) strukturirani za izvajanje zaporednih procesov. Razvitost tega predela merimo in definiramo kot inteligenco. Njegova osnovna naloga je, da spremlja zunanje dogodke iz nižjih (zemeljskih) nivojev in jih skozi čutila interpretira kot dražljaje, kateri sprožijo proces, ki je zelo natančen in vodi v nedvoumen izid. Sam si nekako predstavljam, da je ta potek kot kanal, v katerem so posajene točke binarnih (dualnih) odločitev, kot so da-ne, za-proti, lepo-grdo, itd. Ker ta logični proces stremi k natančnosti in predvidevanju ne dovoli širšo množico izidov. Prispodoba iz matematike bi bila, če je A potem sledi B (stanju A sledi stanje B). Bodi dovolj teorije.

Kaj so vrata, poti ? So stanja, ki jih moramo mi in vsi sodelujoči v določeni (podobni) potrebi po izkustvu preiti. Kako preiti vse poti ? Eno izmed orodij je »dovoliti si«, kar pomeni, da si dovolimo vsa stanja, vse vidike, vsa vrata. S tem ko ozavestimo možnost stanja, odpremo vrata in pravzaprav ni potrebno, da prehodimo pot kot možnost, le ozavestimo jo. Naša duša se odloči, ali bo podala potrebo po kreiranju situacije na fizični ravni ali ne. V obeh primerih je pot prehodena.

Podajam preprost primer: Na višji ravni nastane potreba po izkustvu iz zavedanja svojega daru, kot glasbenik. V ta namen se ustvari naprimer dvoje različnih vrat.

  • Prva vrata: Moj dar v odnosu z ostalimi.
  • Druga vrata: Moj dar v odnosu do samega sebe.

Na našo raven seva potreba po izkustvu v obliki notranjega klica, vzgiba. Leta se preslikava skozi filtre nižje zavesti v različne oblike in odzive. To dojamemo skozi vzorce, predsodke, družbene norme, itd. Nekaj primerov:

  • »Oče mi je govoril, da z glasbo ni kruha«.
  • »Moj prijatelj, ki sva skupaj igrala v glasbeni skupini, se še vedno s tem ukvarja, a glej ga, nič si ni ustvaril.«
  • »Želim si potrditve, te si pa moram prislužiti. Torej bom energijo vlagal v službene dolžnosti, napredoval, kupil avto in se s tem dokazal«.
  • »Moji družinski prijatelji pravijo, da je potrebno najprej poskrbeti za svojo družino.«
  • »Uf, ves sem v kreditih. Zdaj pa res ni čas za to.«

Kaj se zgodi ? Enostranskost misli ustvarjajo podobne kreacije dogodkov, ki nas vodijo po podobnih poteh, do prvih vrat. Ker druga nismo prešli ali pa zanikamo možnost, da obstajajo, se potreba po izkustvu ne izpolne in ostaja neravnovesje.

Kaj storiti ? Dovoliti si, da obstajajo še druga vrata, kot možnost. Opustimo stare vzorce in sprostimo moč v nas samih. Če predelam misli ega, ki sem jih navedel zgoraj v:

  • »Oče mi je govoril, da z glasbo ni kruha, ampak dopuščam in si dovolim, da je to zame možno.«
  • »Dovolim si biti srečen ob glasbi, kot je moj prijatelj iz mladih let, ki se še vedno z ljubeznijo ukvarja z glasbo neozirajoč se, kaj menijo drugi.«
  • »Moja notranja potrditev je že to, da si dovolim biti skladatelj.«
  • »Moja družina bo srečna, če bom tudi sam srečen. In ko se ukvarjam z glasbo, to sem.«
  • »V pufih sem zato, ker počnem zadeve, v katerih ne izražam svojega daru.«

Ko si dovolimo vse poti, ozavestimo vsa vrata, se zažene mogočni cikel vesoljnega kolesja s kreacijami in obiljem, ki so potrebna na vseh poteh izkušanja. Duša sama izbere, katero kreacijo si želi materializirati in katero ne, saj so z »dovoliti si«, vrata že odprta.

Da ponovim. S tem ko si dovolimo, ni potrebe, da prehodimo pot, saj se vrata s tem odpro. S tem dovolimo, da vesolje postori vse potrebno za nas. Potrebni pogoji in dogodki se samodejno pojavijo in mi samo izbiramo.

predhodnji:
naslednji:    

3 komentarji ...

  1. vuau ...... skozi teze da bi razumeli postavimo svoja izkustva in se približamo tezi ali trditvi, jo analiziramo in skozi svoj razum obudimo. Torej ji dopustimo da lahko kakor koli upliva na našo osebnost. ali pri tej analizi stanja ni dušnosti? V tem nadaljavanju mojega razmišljanja sta torej zavrnitev ali potrditev dane možnoti v enakih veličinah in enako uplivajo na našo osebnost kot velikost. saj sta interakciji doseženi zakaj torej ni odločitev sprejeti morda enaka kot odločitev zavrniti ?

    1. Igor Markuža pravi:

      Marko, ker je tvoje vprašanje zavibriralo tudi v meni, bom podal svoj vidik. Tu bi se dotaknil pristnosti izražanja sebe v danem trenutku. Vzemimo, da smo priučeni, da se ne spodobi zavrniti povabila na večerjo. Ta vzorec vpliva na našo vibracijo in vibracijo tistega, ki nas povabi na večerjo. Zakaj? Ker si morda takrat želimo biti nekje drugje, nekje v nekem dogodku, ki je ustvarjen za nas in to je lahko samo sedenje doma (karikiram :-) ). In zgodi se, da sedimo za mizo tiste večerje, medtem ko je naša prisotnost nekje drugje, torej ponudniku večerje ustvarjamo iluzijo naše prisotnosti. No, saj na dušnem nivoju je to jasno. Kar se tiče osebnosti je tendenca, da evolviramo v brezosebno stanje, to je stanje, kjer nismo definirani, nevezani in svobodni. Lepo bodi.

Dodaj odgovor za Zvezdana Murko Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja